Dan naseljujejo snežinke,
večer zvezde.
Jaz pa ne vem,
ali smem v stopinje?
Iz mlade snežine te zime,
potegniti gaz do pomladi,
med cvetove divjih kostanjev?
Zaiti med roje čebel
in mediti
Pesem presunjene čutnosti.
Te misli so mi prišle nasproti:
Ali smem proseči v to trenutno lepoto. Že z lastno prisotnostjo sem del nje, in me spremeni. V naslednjem strenutku je več ni. Hvala mi, da si tu ti. Od zunaj ti dovolim, da stopiš vame. In za vedno si del mene.
Lahko stopim v gaz, novim priložnostim na sproti, lahko pa čakam na tvoj razpad. Če sem te sposoben zapustiti, te bom za vedno nosil v sebi, če se te bom oklepal, se ne bom zavedal, da imam previlegij vate zreti.
Lp.
Hvala za zanimiva razmišljanja
lp, li
Zrelo strmenje v nebo in stopinje, ni obžalovanja, le ugotovitev - čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 16. 12. 2021 ob 16:14
- Prebrano 673 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 302.45
- Število ocen: 13