Nekoč živelo je prelepo dekle:

dolgi, vranje črni lasje, 

ustnice, rdeče kot kri,

kot sneg bila je bele polti,

bila je bele polti.

Sneguljčica, tako ji bilo je ime.

Tam daleč v gozdu nekje

pod snežno gomilo zdaj spi,

čaka na princa, da jo zbudi,

da jo zbudi.

Toda kje je ta vrli princ, kdo ve?

Mar leži ubit, zadet v srce?

Ah, ne, pred čarobnim zrcalom sedi,

ki mu govori: najlepši si,

najlepši si ...

Matej Krevs