Nekoč sem vprašal jo,

vsem znano nam gospo:

“Še kar pišete, gospa?”

Kar dolgo je od takrat

in ona je odšla.

Še vidim, kakor v snu, to njeno

drobno silhueto,

v jesenskem parku kot v privid ujeto.

Spominjam se, da sem ji zaželel,

da dolgo tja v poslednji čas ostane

kar v njej bilo je kot igriv napev,

kot neka pesem, spisana le zame,

ker komaj jaz sem jo začutil in doumel.

Vmes čas je predel niti v desetletja.

V svileno mrežo let se je odeval,

poskril je marsikaj in razodeval

le komaj vredna redka doživetja.

Zazrem se včasih v čudežno meglo,

v vitraže mojih barv se spreminja.

Na rahlo, tu in tam, me vse spominja

na drobno in zasanjano gospo.

Brezinbor