Med hišami in ljudmi

rase drevo.

Nekoč je bilo drevesce,
ki so ga grabile otroške ročice,
v svojem igrivem raziskovanju
so ga slačile.

Drevesce je postalo drevo.
Vredno občudovanja.
Obstalo je tam, na istem mestu.

V spreminjajoči okolici
se je prelevilo tudi samo,
vendar ni klonilo pred viharji.

Starci so posedali v njegovi senci.

Včasih se je zlomilo
in se obraslo znova,
veje je potegnilo še višje.

Kamnito deblo se je obleklo v raskavo lubje
in obstalo tam, 

tako prekleto živo.

Opomnik, spomenik,
spominja nas na žuborenje znotraj nas.

Na spremembe, na tiho kapljanje časa.

Na vse.
Na nič. 

Spomladi še vedno zacveti.
Ne šteje let.

Poleti nam da sadove.
Ne šteje grč v svojem telesu.

Jeseni veselo žubori v iskrenju barv.
Ne šteje dobička.

Pozimi se prikloni počitku,
praznuje z nami,
brez sodbe in pričakovanj.

Ko se bo pričelo sušiti,
se bo predalo razkroju,
brez obžalovanja.

Včasih ga objamem.
Tako podobna sva si.

Silva Langenfus