Vedno moja prva ljubica

bila je kitara. In kako sva

igrala. Nikoli nisva spala.

Z njo v objemu vedno je

žur vse do jutranjih ur.

Igrava melodije tihe in

žive. Stare pesmi neumrljive.

Pojeva skupaj iz srca. Kot

samo moja ljubica zna.

Na poti do zvezd je vedno

bila. Pela, igrala na tej

cesti iz sna.

Samo z njo. Ljubico to.

Odšel sem v svet pesmi

pet. Ko svet za mladega

rokerja bil je privlačen

magnet.

Samo z njo mojo ljubico.

Prehodil vse sem poti.

Gledal v srca dragih ljudi.

Moja ljubezen in ljubica

črna. Skupaj sva sanjala.

V svet zrla.

Spominjam se. Vedno z

njo. Črno ljubico to.

Ostale so srčne sledi.

Spomini iz mladih dni.

Ko v meglo zavite bile

so vse moje poti.

Sem kitaro igral in pel

z njo. Na mostu sreče,

kjer zelena reka teče.

Tam daleč na mostu

spete ključavnice

ljubezni in sreče.

Teče mi reka spominov.

Je vedno šumela. Ko z

mojo ljubico serenado

življenja sva pela.

Le ena zvezda v zeleni

reki se je zgubila. V noč

potonila. A na nebu je

svetila. Izza zavese verjala.

Mojo lepotico rada imela. 

Blanka Drnovšek