Ko hodiš bosa po stanovanju,
se ti za podplate lepi vsa nesnaga tega sveta:
koščki blata iz hodnika,
se pomešajo z ostružki nohtov
in njegovimi lasmi -
toliko molekul,
da bi lahko zgradila vesolja,
sonca,
vrteče nebule -
ampak
med prste se ti je zataknil bog,
ki se glasno krohota,
ko ga skušaš zdrezati na plano.
Trudiš se
z nohti,
z jezikom,
da si spet kot dojenček
s polnimi usti nog -
omagaš
vesolja bodo morala počakati.
Komentar k tvoji pesmi je pristal na moji strani, zato, še enkrat, pohvale...
Lp, m
Ananda, zanimiva pesem.
Tole z Bogom in nogami v ustih pa posrečeno (*_*)
Lp, Marija
da si spet kot dojenček
s polnimi usti nog
Izvrstno (Pieds nus? Prosim)
Miko, hvala za rekomentar, le zakaj se je prvi izmuznil? Mogoče ne mara umazanih podplatov. :)
Hvala, Marija. Ko opazujem svojega sinčka, ki še uganja vse te dojenčkaste norčarije, se mi utrne kakšen verz. :)
Hvala, Svit. :) Pieds nus pomeni bosa stopala.
Čudovit večer vsem!
Ananda hvala za "bosa stopala."
Odlična, sem si predstavljala boga kot nekega črička, ki je zataval v stanovanje in se izgubil v vse bolj pomembni (in povedni) materiji. :)
Čestitke,
H
Hvala, Helena!
Mogoče je res čriček (na to so namignili že v Ostržku :) ). Mogoče je pa preprosto vse in povsod in po tej logiki tudi tista nesnagica, ki se nam nabira med prsti. :D
Kdo bi vedel! :)
Lep večer želim! **
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ananda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!