Kot v hreščeč celofan zavita nagnita breskev,
kot na svilo obleke polit izcedek iz rane,
kot v otroško srce vrezana nemost vprašanja,
kot z gnojnimi nohti razpraskane oči,
kot v naročje zla izbruhana sveža duša.

Kot izpljunek spomina,
znova in znova in znova in znova
pogoltnjen nazaj.
Ostaneš pa, ostaneš ...
Zabita v podkletje hipotalamusa,
izžemek najbolj nemogočih logičnosti.

Samostojna, neodvisna, togo živa,
neusmiljeno vroča, vseprisotna, rezka napovedovalka,
ponosna zmagovalka nad obupnim optimizmom.
Kolegica bolečina.

Lidija Brezavšček - kočijaž