Pričakovanje ljubezni, hrepenenje po odprtosti, sprejemanju. A realnost je drugačna; obtožbe, žalitve, ponižanja, grožnje. Srce je do konca odprto, ne zmorem več. Grem!

Nekoč začnem znova, ko me bodo razumeli, sprejeli. Pogrezam se v slepoto okolice, v brezčutje osebe, ki me je rodila. Še zadnjič pogledam proti nebu, brez strahu, bolečine. Zakorakam v ledeno vodo. Neprijazna materija počasi, a vztrajno ugaša življenji.

Sedemnajst let, ob pričakovanju bitjeca, spočetega z ljubeznijo.

Najdražja moja nerojena hči, oprosti!

In ti, mati …

Mati me rodi,

tokrat  mi tudi vzame

utrip življenja …

Stojan Knez