Zremo skozi okna.
Tako čista so.
Dihamo za njimi.
Objemamo odseve, ki spontano izginevajo.
V tišini je pokopan mir.

Življenje je tam, nekje zunaj.
Tako pravijo.
Prepredeno je s pajčevino umetno ustvarjene sreče.
Kopičenje in krašenje privablja nočne metulje.
Vrvež se je zapletel v električne kable, v nevidne napeljave.

Svet je napihnjen balon brez kompasa.
Ujet v brezvetrju neznanih sil.
Vrednota je kot izčrpan rudnik zlata.
Slutimo veličino, a je ne dosežemo več.
Postali smo majhna, zakrčena bitja.

Zremo skozi okna.
Že dolgo niso več pomita.

Silva Langenfus