Ko se lučka ugasne,

se telesa umire,

prikažejo se sence krasne

in teater se začne.

Laže ne,

da sem v drami

lažem ne,

da vsak večer,

včasih tja me pelje mami,

včasih sam grem,

da ’mam mir.

Mir želim si vse noči,

vse večere,

jutra vsa,

saj, ko zjutraj se zbudim,

na očeh se mi pozna.

Na očeh se mi pozna,

da je drama spet bila,

spet sem bil v gledališču,

v tem zmešanem svetišču.

Res je noro,

a je sveto,

ker je sveto in je svet,

čakam tisto silhueto,

ki na sedežu me čaka,

čisto sama,

spet in spet.

Čisto sama,

jaz in ona,

gledava v črn oder,

gledava v luč razbito,

tja,

kjer trup je,

siv in moder.

Ko pomislim na vse drame,

ki brezglavo gledam vanje,

stopim ven s te omame,

ker bile so samo sanje.

V svojih sanjah

skozi noč

imam neverjetno moč,

hlapec tam sem

in heroj,

genij sem,

a nemogoč.

Ko se uležem vsako noč,

še ne vem,

da v sanje grem,

v žrelo groze in ljubezni,

v dramo to,

le jaz tja smem.

V filmu svojem sem žival,

hrust, ki vse je poteptal,

pajkec sem,

en "čist tamal",

ki se v sanjah je pos..l.

To je klasika pri meni,

da pomočim se v hlače,

a da lulal bi v teatru,

bi bilo malo drugače.

Angel