Izginjava drug v drugega,
do meje nevidnega,
se razgrinjava,
čez mejo previdnega,
se potapljava do mehkobe,
v središče brezmejnega.

Zasadiva v kožo,
za ugriz in poljub,
raztrgava tkivo,
za bolečino, a up,
prelomiva kosti,
brez praznih obljub.

In tavava sredi,
temnih planjav,
v zraku je dim,
ničkoliko vonjav.

Razkrijem te,
izlije se srčnost,
vem,
zdim se zima,
a dišim po pomladi.

taja