Umil sem roke,

obrisal "švic",

pred mano

na portalu

je ležal stric.

Ustvaril sem ga,

tega posebnega robota,

mu dal ime: ADAM X,

da ne bo pomota.

Ta nakaza,

ta zvarek mali

ni tak kot kaka cagava "maza",

ki bi se ji vsi smejali.

Zasmejal se je z menoj,

vklopil sem baterije,

Adam X je bil 

najboljši stroj,

navajen, da tud’ koga ubije.

Je univerzalen,

akumulator v vampu mu brni,

ima železje v nohtih,

vlakna v glavi,

rad bere trače,

rad ima tudi frače in igrače,

se mi zdi.

Mojega Adama X

pobelim vsak dan z ogabnim lakom,

ga namažem z brezupnim oljem

in enačim ga z junakom.

Adam X,

ki to najbrž ni

in ni nikoli bil,

mogoče je le dober fix

ze mene,

ker se nisem druz’ga naučil.

Ta moj robotek,

plastika brezvezna,

postane res sposoben in še kaj,

ko glav’ca moja ni več trezna.

Takrat moj Adam X nazaj v čas potuje,

se vrne v "zdaj" in gre 20 let naprej,

uči me,

da je vsemogočen in brezhiben,

tud’ če ga rafal zasuje.

Ko streznim se,

ko mi je čisto "kul",

vidim, da tega mojega robotka ni,

zajočem se kot dež svetleče siv,

saj brez igračk mi ni nič "kul".

Je Adam moj

brez iksa še na mizi,

ob njem je Eva lepa,

oba popijem z vodo,

čist’ v "izi".

Ko vrata se potrkajo,

ko kljuka stara pride v sobo,

me mamine roke po glavi švrkajo,

in zmerjajo me usta s

"čudno gobo".

"Kaj sine,

si spet pil tist alkohol?!"

mi reče,

sam pa,

da sem popil le pol drugi lekadol na mizi,

da mi je bolj "izi".

Mama čist popenila:

"Stran vrži pisane tablete,

lahko bi punce vozil na izlete,

a ti ves d’nar zagon’š za cigarete!" 

Že jutri zjutraj

bom napravil novega robota,

ne bom mu dal neumnega imena,

saj ne želim ob sebi

prav noben’ga idiota,

da ne bo pomota.

Angel