KRI IN MORJE

Poleti najdem fanta, vitke postave in toplih oči,

Ki izgleda, kot da bi lahko z golimi rokami

Ujel letečo ptico iz krošenj dreves:

Nežnost, ki je ne uspem ujeti v sliko, ne glede na lahkoto čopiča;

Pozabila sem kako je spat sam: ne vem kam položiti

Utrujene, lačne roke, ki iščejo strast v praznini, 

Ki jo je pustil; sprašujem se kaj bi počela z vsem tem poželenjem,

Če bi bil tu - 

Svoje prste položi na moje zaprte veke,

Srčni utrip vroč na mojem obrazu.

Zaželim si, da bi morje zabučalo še malo glasneje

In naju potegnilo s sabo pod valove. 

Predstavljajva si, da sva v tem hipu nedotakljiva,

Ujeta v trenutku, v udarcu vala ob skale: da moje roke 

Niso iz pene, moja usta ne slana in hladna;

Da je moja koža brez oklepa in okuša sladkost tvojega telesa. 

Da se lahko odvijem iz mreže in globoko zadiham in

Pustim, da sončni zahod kaplja iz mojih oči po potnih licih kot solze.

Pozabim: tvoj vrat ima še vedno okus po pozabljenosti in tvoje roke;

Njihova teža me opozarja na minljivost.

Svoje prste preplete z mojimi, skriva naju v temnih kotičkih,

Sliši se zgolj pokanje lesa v ognjišču in najino težko dihanje;

Ne izustim niti besedice, strah me je, da bo z dejstvi izginil tudi on,

Kot moja najljubša bela srajce, ki jo je lani odpihnil veter. 

Predstavljam si, da spet leživa na plaži in gledava v nebo - 

Bele ptice lovijo sonce čez morje, in reče mi, 

Da bi ujel eno samo zame. Odgovorim mu;

"Res misliš, da bi jih lahko dosegel?" Pogoltnem - 

Če bi zaprl svoje oči in me poljubil,

Ali bi imela okus po krvi ali morju?

Moje poželenje, obsežno kot morje pred nama

Vzvalovi.

Čutim njegov nasmeh na moji hladni koži.

"Zate - vedno."

Kotički mojih ustnic se privzdignejo. Pogledam proti praznemu nebu, 

Kriki ptic oddaljeni in zbledeli, daleč od dosega rok.

- Ecnos // avgust, 2021

Ecnos