Tam na desni so grobovi, tam ste vi.
Tam na levi so grobovi, sanj več ni.
Vse predolgo, vse preveč vam grozil je
ostri meč. In ta meč in ljut sovrag,
ki prestopil je vaš prag je vkorakal
brez besed, da vam mrzel ves in bled
s tanko iglo njih resnice pomrači, zmaliči lice.
Ah, poznam jih!
V dolgi vrsti so ležali v temni krsti.
Videl sem kolone tožne. Obrazi so bili zastrti,
slutil sem brezup v očeh, verniki prevar, potrti.
Upal sem, da kot nekoč se nebo bo razmaknilo,
da izlije slap modrine, skozenj bela ptica šine.
V kljunu vejica bo zelena, upanje, zagotovilo,
da vse skupaj je minilo, da le môra, težka môra
je dušila strti svet. Ah, ukanjen, v zlu ujet!
Je priplula druga ptica, ki bila ni golobica.
Vejica zelena ni, kaj v nje kljunu se blešči?
Hrepeneča blagovest spremenila se je v pest.
V kljunu, kakor da je igla, oljka zagotovo ni
in ta ptica, temna ptica le zlovešče zakriči.
Kako temačno in resnično!
A vedno priletijo za temnimi tudi svetle ptice z zelenjem in soncem...
Hvala, Nada, za odziv. Sem optimist a tudi realist. Pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!