Suho listje pod nogami

šumi. Zastira in moti.

Naprej se ne vidi poti.

Nazaj zelo medlo.

Bolj skozi belo meglo.

Kjer nič ni več vredno.

Ostale so samo kostanjeve

lupine. Gnile. Odprte in

nezanimive.    Na poti

neskončne beline.

V krošnjah črne vrane.

Ne vedo kaj bi one same.

Na robu Ljubljane.

Vrana ne ve kam bi letela.

Kako svojo pesem bi pela.

Ne vidi poti. Več nje ni.

Upanje rekli ste?

Lepa misel. Ko pot med

listjem zgubila se je.

Čakam, da gosta megla

dvigne se.

Upam kdaj se bo vrnila.

Idila. Z njo težko pričakovana

sončna jasnina.

V mojih rokah sveti.

In vrednost je verjeti. 

Blanka Drnovšek