Nekega dne se bodo poravnale zvezde

in spoznala se bosta. 

Ti in dekle, ki je tako polomljeno,

da v tvojih lepljivih prstih vidi zdravilo. 

Iz koščkov svojih src bosta sestavila mozaik

in se prepričala,

da sta skupaj nekaj lepega. 

Z razlogom se že tako dolgo

na tvoje besede

ujamejo le muhe. 

Misliš, da si nekaj posebnega. 

Seveda, da si. 

Le malo moških je tako

ogabno plenilskih. 

In svet bo od nekdaj pel slavospeve

takim kot si ti. 

Prepričanim, da je njihov privilegij

od boga dan. 

Vsa moja jeza ne bo spremenila tega,

da ti je in ti vedno bo uspelo. 

Tolažim se, 

da nikoli ne boš srečen. 

In ko gledaš obličje svojih uspehov,

se smehljaš žrtvi tvojih laži,

si zapomni:

antagonist lastne zgodbe si. 

MV