Odiseja 2010

Polža sem položil
na rezilo noža.
Njegova mrzla koža,
slinasta od zvezd,
je zacvetela
kot kričeča roža,

kakor črna sled,
moji argonavti!
Zdaj je majhen svet
postal še manjši:
zlato runo so prodali
mlačni tihotapci.
Mi smo le še hlapci,
šibki od besed,
od praznih pesmi,

prazni do obisti:
s črno polžjo slino
zlepljeni v konglomerat,
izžeti v labirintu
brez luči, brez vrat
in brez izhoda.

Bogovi spijo,
sanjajo Sirene,
čas pa prede svojo
disharmonijo:
revščini v posmeh
kriče blagovne znamke
z neonskih reklam.

A strgana svoboda
se opoteka
kakor škilast škrat.
Nam diha glad za vrat,
moji poštenjaki!

A moja ladja čaka
in vroče so turbine:
mastne so od žolča,
od naše trpke sline.

Boste naostrili nože,
svoje tope bajonete?
Še pomnite, v katero klet
ste zakopali svoje puške
in skrhane mačete?
Še pomnite, kako se kolje,
kako se svinjo da iz kože,
in njena čreva
na najbližji plot?

Sodobni pirati,
pojdimo na pot!
Morda bo za nas
omrežje odstrlo
digitalne plitvine.

Morda je že čas
za smrt zgodovine.
Morda se vrnemo,
morda se ne …
A saj vse mine.

Morda pa le …
Morda bo naša odiseja
vzela tam, kjer je preveč
in dala tja, kjer je premalo:
dišeče, tople hlebce kruha
poštenim, obubožanim ljudem,
premaganim goljufom
pa beraško socialo.

Polž se plazi
po rezilu noža!
Mrzlo črna polžja kri
mezi v srce Zahoda.



Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 29. 07. 2009 ob 21:23
  • Prebrano 1248 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 739
  • Število ocen: 18

Zastavica