Praviš mi, da ga ljubiš

in verjamem, da ga res

in zato, sploh ni važno,

če te ljubim čez in čez,

a nekoč, ko se razideta,

ko ljubezen šla bo v cvet,

vedi, da si živela

v cvetu nežnih let.

Zdaj v očeh ti svetloba

plapola samo zanj,

toda, veš, ta svetloba

nekoč sijala bo zaman,

ti vidiš srečo vsepovsod,

solz ti je skrita sled,

kajti zdaj živiš še

v cvetu nežnih let.

Saj, če nisem mogel prvi

biti v tvojem srcu jaz,

bom počakal, da bom zadnji,

ko naju bo združil čas

in zvedela boš, da sem ljubil

te še bolj kot cel svet,

šele, ko ne boš več

v cvetu nežnih let.

Matej Krevs