dim je zapustil sobo in ona je ostala
sede pri odprtem oknu
kjer se že nabira megla daljših noči
napolni mi kozarec
nato še svojega
in nazdraviva ter obmolkneva
v znosno tišino
kajti nisem imel kaj povedati
in ona ni povedala ničesar

vedela sva, da dlje časa
sva kockala z dnevi
ona s kesanjem
jaz s pisanjem
in vedela sva, da še dlje časa
sva prenašala svoje telo
nosila svoje križe
širila svoja usta
premikala ude, kimala z brado
in čakala tišino

ljudje zahtevajo besede
zahtevajo odziv
zahtevajo srce
in včasih še kaj več

vse pogosteje kot zahtevajo
manj jim je za dati
dobro je velikokrat vzeto
in od slabega odpovedano

jaz sedim za besedami, iščem kesanje
ona sedi s kesanjem, išče besede
in vse pogosteje ko brce brcajo
ostaja samo bolečina v trebuhu
in apatičen um

to noč sva si samo polnila kozarce
ugašala cigarete, eno za drugo
bila v znosni tišini osamljenosti
ampak nisva bila
sama

in z ničemer drugim
kot z angelskim
boksom v neizprosnem ringu sveta
sva oba zahtevala
nič
in imela sva
vse

Začrtan