Včasih bi si želela,

da kar povedati imam,

lažje bi izpela,

da vse kar mi v mislih obtiči,

skozi moja usta z lahkoto v svobodo poleti.

Žalost neizmerna me prežema

in tesnoba me duši,

ker ne znam si pomagati,

ko svojih občutkov ne morem

pravilno in razumljivo naprej predati.

Zastonj sem upala,

da če v trenutku danem

besede prave bom izbrala,

bom razumljena

in da nikoli ne bom izigrana.

Seveda zelo sem se motila,

saj na svetu ga ni junaka,

ki brez boja in prepričevanja,

je slišan in spoštovan,

na tem svetu posameznik pač ni priznan.

Zato najbolje bi bilo,

da svojo vlogo tukaj in zdaj

končno bi spoznala,

saj če to pravočasno bom dojela,

morda bolj sproščeno bom živela.

darjapeterin