Tako lepe, lepe, božanske.

Umirijo me barve izpred me.

Tako polne, sijoče in krasne. 

Zavedejo me.

Nekaj dni, tednov kazale svojo so moč.

Četudi zatonel bo v spanec, ves gozd.

Tako lepe, lepe, božanske.

Ne bojijo se, zakaj bi jaz se?

Pred spancem, smrtjo se vzdignem, 

še zadnjič, preden zatonem.

V najlepših barvah, kar jih premorem.

Naj pokažem, kaj zmorem.

Ne bojim se spanca, ne padca.

Barve oktobra, jeseni, minljivega rastja, 

me pomirijo in naredijo živo.

Spet in spet, vsako leto,

dokler želelo bo,

moje telo. 

TdjPvs