Ko te začutim,

se igraš

z mano

in jaz

se znam

s tabo.

Nekatere 

sestavljava

iz istih trenutkov.

Iz obeh smeri, ki nista

med nama, lahko

vsak udre

z besedo.

Obdana s tišino

ne plujeva po kopnem.

Med kavči, mizami, stoli,

je morje in vse živo.

Besede strmoglavijo

in jaz te iščem,

napihnjena.

Kot pelikan

zajemam,

letim k

obali,

na robu

zdrobljene geografije.

Iščem najino lačno gnezdo,

s pogledom se zaletim

v steno, s kljunom

v zid, kot

slika

se strgam.

Izpod tvojih rok

se drobi,

v navpičen plaz,

izpod mojih se

ne vidi, 

koliko časa ribe

še živijo.

Svojevrsten zvok

prekine najinega.

Dokler ne odide,

ne bom slišala

njenih korakov.

Na mizo jih odloži,

in tebi namenja

očarljiv nasmeh,

Izvolite ...

Oba ju opaziva, 

prikloniva glavi

in misliva

na ikre,

ki smešno stojijo,

ko ni prav nič

smešnega

v tem.

V tebi 

spet vidim

mladeniča,

bradavici v njenem dekolteju.

V strnjeni ulici

za nama mrgoli 

tišina, koliko njih.

"Je toliko nesrečnih, kolikor je

srečnih ..." Zgodb

ljudi ne poznam, zato

ti lažje rečem: Samo

potem je vsota nič,

ko je že bila

odšla.

Postreči drug par

za mizo,

par korakov stran,

v drug večer,                            

pod drugimi zvezdami,                            

z istim kavijarjem.

Ko boš rekel,                            

hvala,                            

samo račun                            

 še,                                                     

bom naročila                            

en capuccino, prosim.                           

afrokinetika