pretihotapim te v noč 
iz tišine levega prekata 
na ustnicah je grenko sladek okus
sokove življenja in smrti
počasi goltam
pretakaš se v moje celice
z močjo obarvaš korenine
da se globlje in globlje sidram v zemljo
izrastem v ravno deblo
v srebrno zelenkastih lišajih
se kodrajo napevi
oči se svetijo med ustjem vej
v kri zaklenem zvezde in mesec
da je noč še bolj črna
z lahkoto prestopava meje
in ko je čas
te samo zabubim
v tišino levega prekata

Iz cikla "Aliju"

nada pecavar