Veselijo se ljudje – igralci na velikem odru,

veselijo se odsotnosti nesreče… tu in tam so srečni.

Skupaj pijejo, jedo in spijo, vzgajajo otroke…

V modro-temni noči pa nekdo ne spi!

Čaka svojega človeka, ki (kot turist) po svetu blodi;

zamuja dragocene čase sprehajanja v dvoje:

Potka, gozdna jasa in pogled v dolino,

cvetje od pomladi do jeseni,

pozimi škripanje pod čevlji…

A v zraku je ljubezen dveh svetov;

skupaj hodita in gledata se: pes in človek –

nič koristi, le ljubezen.

Njun pogled: ljubezen breztelesna;

ujame ga lahko le zvezda.

Tak pogled poruši vse zidove.

Ljudje smo si oddaljeni svetovi;

zidovi so med nami; nezavedno si želimo  skoznje.

Kdo nam skrene to vesoljno Željo?

Zakaj zapremo se kot “Sezam”?

In samcat človek je kot čakajoči pes…

Ah, srečen pes! Ne muči ga spoznanje, ne resnica.

Zmago Jeraj: Pes

slika v UKM

Nada