Veš, da nisi nor
takrat,
kakorkoli,
ne glede na to,
koliko časa mine
preden se ti spet posreči
in vnovo veš, da znaš.
Mogoče na polno luno,
mogoče enkrat v letnem času.

In, veš, da ti bo spet
rekel ta, za katerega ne veš,
ali ve, da ni nor,
dokler ti ne 

bo

govoril podobno,

da se izkaže

za

brezveze.

Dobil boš nove
in nove, ne veš kdaj
spet, čutiš
in ne zanima te več,
upaš,
da
si bo upal
priznati, da
je tudi on v prostoru,
ki ga ne more deliti
katerikoli hip
in veš, da ga bo pot vodila,
kot ti mene
ne poznaš
vselej z novimi,

novega

poln
kot, da si jih zapustil,
vendar oba
vesta, da jih nisi,
niti ene-

ga

enkrat.

Takrat, ko pride
je jasno,
da si to ti,
kot vsak, ki ne zapusti
svojega dela v vseh
trenutkih na poti.

Na koncu si
vesel
za cel svet,
za trud,
kjer si se že skoraj
neštetokrat izgubil.

A, pride.
Nekaj, kar
deliš z resnico,

nihče ne ve,

kdaj in kje

in kako.

Lahko, da boš
že naslednjič,
v pižami,
na motorju,
nekje v vetru,
rdeč,

kakšen,
verjetno
ne bo
videl
nihče
razen ona,
ki ne potrebuje

zreti,
besed, samo
to, da si,
vedno ti.

Ta, ki enako

za podobno

potrebuje

ne nikogar.

afrokinetika