Bila je moja Magda.

Divjala je z biciklom.

Drugega ni znala.

Vsako zimo je Magda šla v ambulanto,

izruvat črvive zobe,

nato pa rajne pogledat v grob.

Magda je sestrico imela,

torbico in dva puloverja debela,

sestra pa je bila Špela.

Moja Magda je sedela na balkonu,

obletavale so jo mušice,

sam pa sem divjal.

Magda je krtačila svoje rdeče kodre,

se šobila in gledala nakit,

sam pa sem bil že vsega sit.

Z Magdo sva obiskala muzeje,

galerije, cerkve in svetišča,

šla sva v park,

v bazen in vse do parkirišča.

Moja draga Magda

si želela je domov,

v čevljih polno žuljev je imela,

sam pa lačen bil sem kot vol.

Doma sem vse do jutra

sanjal tisto parkirišče,

ona pa se od sramu

je zaklenila v stranišče.

Divjal sem,

zdaj z biciklom,

zdaj z avtom,

s kamionom,

ona pa s tresavo roko

v temi je iskala nek papir,

ki v rolo sem ga zvil,

da ga ne bi zvil hudir.

Magda moja,

druge na tem svetu nimam,

ko tako lepo me gleda,

boža mi koleno,

da je kuštrasta,

prav rad pokimam.

V avtu sva,

spet greva v park,

na grad na kavo,

ko Magda ogovarja vrabce tri,

sam pa se držim za glavo.

Ko šibava domov,

zgovorna sva,

oba sproščena in vesela,

ji rečem:

"Lepa se mi zdiš!"

Magda se nevedno dela.

Doma sva,

v banji,

kuhinji in na balkonu,

veselo poje moja Magda,

sam pa podivjan sem:

"Kolk jo bom nagonu!" 

Prespiva zimo,

tisti park so že zaprli,

zato me Magdica šokira s kartama za kino,

mi diha v lase,

me cuka za obrvi.

V kinu pa,

tam ni ne kave,

tam ni sladoleda,

sam sem divji kakor rožnat bik,

zavpijem ji brez filtra:

"To je čista beda!"

A moja Magda,

ona je še vedno vsa vesela,

išče robčke v torbici

in neke ključe,

pa pozabi ne pred koncem limonade,

da bo raje kruh v usta vzela.

Angel