Jutro je za pesem, prebudi nam ptice;
ptice poletijo daleč tja v gaj.
Zelena s pikicami cvetja je livada,
ki sije iz oči teh ptic, ki trkajo na naše misli.
Ko mislimo zeleno in cvetoče,
besede, zvoki so v veselih barvah;
valovi so, uglašeni z Vesoljem.
Večer zaljubljen je v netopirje.
Ko misli spijo, rojevajo se nam pošasti*.
A netopirji so prisrčna bitja; smejejo se v puhasti obleki!
Misli ostre so takrat in segajo do zvezd...
v temi vidi se resnica,
mladost zapisana v dediščini Zemlje!
Resnica lesketa se bolj kot vsaka zvezda.
Tako sprehajamo se v svoji glavi
od svetlega do temnega obzorja.
Sprašujemo se, kje se avtor skriva,
kdo poraja nelagodja in visoke pesmi.
Ah, vsi smo grahki v loncu juhe,
eden prej, drugi kasneje omehča se, skuha.
Saj res! Bili cvetovi smo, sanjali smo o pticah...
Hraniti misel na prelestna jutra!
Hraniti misel na večer, vesele netopirje!
Hraniti čas - spomin na čase cvetja,
čeprav se kuhamo v juhi časa,
ko strah kot pajek pajčevino spleta,
misel na izvorni svet, na cvet v nas jeval moči -
prevrne lonec, da se znova juha skuha.
* Goya: Spanje razuma poraja pošasti.
mislim da je bolj točen prevod: spanje razuma poraja pošasti
Najlepša hvala! Sem popravila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!