O Bog, moj dragi Bog,
kako bi tebe razumel?
Mnogo sem prestal nadlog,
še več sem pretrpel.

A vedno v preizkušnjah bil
si zraven mene ti,
me že tako bodril,
da nisem skrenil dol s poti.

O, kolikokrat si pred grehom
rešil me, in pred nesrečo.
Nazaj se ozrem z nasmehom,
a z dušo bolno in bolečo.

Rad me imaš zelo,
to dobro vem, prav res,
a meni je tako težko,
saj sem predaleč od nebes.

Zakaj si vedno mene le
pred hudim varoval,
pri njej, ki mi pomeni vse,
pa si se tako grdo vdal?

A je res kot mene nimaš rad,
a res ljubezni ni vredna tvoje?
Če tak si, Bog, je človek mlad
odvisen le od želje svoje.

In ta želja včasih je premočna,
se upreti je skušnjavi pretežko,
nad svobodo pride tema nočna,
ni nikoli več, kot je bilo.

Zakaj dopustil si pri njej,
da se raniti je tako pustila?
O, Bog, daj mi povej,
tvoja beseda mene bi osvobodila.

Osvobodila jeze in zamere,
ki nad teboj jo zdaj držim,
več nimam vate dobre vere,
kako naprej naj se ti prepustim?

Billy