Zjutraj sem oči odprla

in se v prazno jutro zazrla.

Pogled se mi na oknu je ustavil,

kjer me je turoben dan pozdravil.

Nič sonca in ptičjega petja zunaj ni bilo,

vse je bilo žalostno in pusto.

Še oblaki so se zjokali,

dan, ki se je rodil, so objokovali.

Meni iz postelje se ni mudilo,

ker v tako turobnem dnevu

so moja čutila čisto otopela,

misel moja je čisto obledela.

Pa vendar tudi tak dan je dan,

ne glede na to kaj nam ponudi,

zato vse dni enako morali bi ceniti,

in vsako jutro z nasmeškom na obrazu se zbuditi.

darjapeterin