Prijatelj polžek prisopiha,

»joj je vroče, mi pomagaš?

Kje je senca, da predahnem,

kam naj se pred soncem umaknem?«

»Pridi, pridi, polžek mali,

pod list zelja se zavali,

kos solate ti prinesem,

da želodček okrepiš,

ude v senci si spočiješ,

z roso žejo pogasiš.«

»Hvala, hvala, res si dobra,

jaz pa utrujen, preznojen

in želodček mi nagaja,

cel čas gruli in razgraja,

na bonton se ne ozira,

res prav dobro ni vzgojen.«

»Nič ne maraj, le spočij se

in naberi si moči,

tudi želodček bo utihnil,

ko ga lakota izpusti.

Le solati, ki še raste

in gotovo ti diši, pusti,

da požene liste in se dobro okrepi.«

Antonija