Vedno siva

Božji so vrabčki

ki med belimi

in črnimi mašami

frfotajo

oprezajoč

za kavnimi piškoti

 

Božji so vrtovi

in zvonovi

So stvari

ki obstajajo samo v parih

Obljudene

prozorne

vzvratne

kot vrana in galeb

most in večnost

 

Božja je zelena luč

odtis dlani

v moki iz rožičev

otrok

zazrt v piko in daljico

odtenki sive ironije

da živiva v istem mestu

pa se srečava

daleč za obzorji

v znamenju ribe 

tise

ograj iz lovorja

miko

Stojan Knez

Poslano:
30. 10. 2021 ob 12:53

odtis dlani

v moki iz rožičev

otrok ...

Bodi pozdravljen Miko. 

Zastavica

cane

Poslano:
30. 10. 2021 ob 13:19

Lepo si povedal.lp g. miko

Zastavica

miko

Poslano:
30. 10. 2021 ob 14:13

Zdravo, Stojan.

Lep dan.

Zastavica

miko

Poslano:
30. 10. 2021 ob 14:15

Cane, kaj prijavi, o soncu, meglicah, črni kavi...

Lp, m

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
30. 10. 2021 ob 16:50

koliko simbolike ... pesem polna kot granatno jebolko pešk, pa še rajski sadež je to, ker tam menda nikoli ni bilo jabolk pa verjetno tudi črne in bele ne


lp

sonce je

Zastavica

miko

Poslano:
30. 10. 2021 ob 17:43

Hvala, Irena. Nebesa so iz božjih uzrtij, nek drug način prezence. Se bomo kdaj kesali, ker smo zamudili. Končno, človek živi kot najbolje more in vedno se najde košček raja. Črna in bela sta nekaj zunanjega. Ne vem kako bi ju spravil, ne da bi ju pomešal.

Ker v tem kar je, ni nasprotij.

Lep večer, pasi drobnico na gorah uzrtij...

m

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
30. 10. 2021 ob 17:51
Spremenjeno:
30. 10. 2021 ob 17:53

Zadnji stavek je kot iz Visoke pesmi. Kaj ni vse skupaj le uztje, dano  po nekih merah vesoljnih energij? Pastirji pa -  pasemo oblake in vidimo, kar ni ? Tako ćudno zapleteni in  kot skriti v orehovo lupino vseeno slutimo, da je nekje drevo, ki nas rodi, a ga ne moremo spoznati.

Zastavica

miko

Poslano:
30. 10. 2021 ob 18:37
Spremenjeno:
30. 10. 2021 ob 19:54

Nekoč se mi je utrnilo, da je ljubezen že spoznanje. Obstaja tudi izraz nepozabno spoznanje. Potem pa se človek nekako ohladi in ostane le spomin.

Prebujenja so kot kocke v mozaiku. Izaija, ob uzrtju boga, vidi sebe kot velikega grešnika. Kdo ve kaj bi videl, če bi bil še otrok. Morda niti vedel nebi, ker vse to je neverbalno.

Lepa je ta prispodoba z orehom. Oreh, skrit pod lupino, ne ve, da je drevo.

Lp, m

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

miko
Napisal/a: miko

Pesmi

  • 30. 10. 2021 ob 09:08
  • Prebrano 204 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 145.26
  • Število ocen: 5

Zastavica