Ko si odhajal,

doma smo jokali.

Zavezal si čevlje, 

ko zraven smo stali.

Si kovček podržal,

si solze zadržal.

Hitel v Ljubljano,

kot praviš "po Ano".

Vsem si lagal,

je vsak te poznal.

V tvojih očeh,

je križ bil v poteh.

Prijazne oči,

kjer stiska živi.

V stiski, le tvoji,

se strelja, so boji.

A zdaj si pri Ani,

nikjer več poznani.

Minilo bo leto,

bom žvečil pašteto.

Bo mami jokala,

me z roko trepljala.

Oj, glej, je prišel,

ves frišen, vesel.

Pa glej, kak si fant,

imaš kar nov gvant.

Je lep, skoraj nov,

z gumbi na kov.

Je mami se skrila,

očeta zbudila.

A midva ostala,

na vrtu kramljala.

O gvantu in Ani,

o prašni Ljubljani.

O tepežu, mukah,

o skrivljenih kljukah.

In gvantu pred Namo,

spominu na mamo.

Ta gvant tvoj je iz Name,

baje z Gvantaname.

Zato je tak grd,

na njem vonja smrt.

Na mizi kosilo,

dve piški za silo.

A ti jesti nočeš,

se zvijaš in jočeš.

Angel