oddih potoka
riba in moja senca
v lovu na žemljo

kup jesenskega listja
jo potisne v trhli žep

Čez počasni tok me razgiba kamen, navajen, da mu kot gejše plešejo alge. Sonce v zatonu vzpostavlja ravnotežje. Sence se vrnejo v pokončnost svojih teles. Iz ust ratitovškega nočnika prihaja megla. Piham si v nedra. V zatohlem polmraku se spotikam ob žile zemeljskega trebuha. Prst je lačna prsti. Jaz tudi - nekoliko več luči.

breza