Kdaj sem kot labod,
tisti črn labod,
ki neopazno pluje ob belih.

Ko nihče ga ne opazi,
nihče ne spozna.

Včasih obdan si s kopico ljudi,
a počutiš se,
kot da nikogar ob tebi ni.

Ko kdaj pluješ tako sam,
po reki življenja,
veš,
da je kljub vsemu,
nekje,
nekdo,
ki misli nate,
ki te rad ima.

In čeprav takrat si sam,
tako sam,
kot je sam črn labod,
od belih odstranjen,
v duši nisi osamljen.

Plujem po reki,
kot pluje črn labod,
plujem po tej reki življenja,
osamljena,
povsod naokrog.

Mogoče kdaj postanem
bel labod.

/30.junij 2009/

BlueRose