Zamolkla modrina

žonglira

z rumenkasto oranžno žogo

čisto na vrhu rdečega bora

in jo na hitro spusti

v gost pas umazanih oblakov.

Bledi.

Kot utrujeni dan

in obljube,

ki jih ne misliš izpolniti.

Na drugem koncu,

nad grebenom,

ki straži temačno sotesko,

se spušča težka gmota megle

in ovija vrhove najvišjih dreves,

da postanejo sive pošasti.

Počasi se zavlečejo

v prazne prekate src.

Hranijo sence

in lovijo ostanke svetlobe.

nada pecavar