Španski kralj Filip četrti
rekel je sefardskim Judom:
Zdaj se v Španijo vrnite,
v svojo domovino drugo,
ki iz nje pregnal vas davno
Ferdinand je, da ste s culo
iti morali po svetu,
joj, s sefardsko blodno dušo.
Davno res, že petsto let je,
kar je šel Kolumb čez lužo,
ko kralj Fredinand ukazal
je izgon vseh španskih Judov,
da so šli po svetu širnem,
eni tja v Maroko sušno,
drugi v Osmansko cesarstvo,
joj, s sefardsko tožno dušo.
V Bosno so prišli s Hagado
s sveto knjigo pismoukov,
kmalu bi končala v ognju,
če je pred nacisti urno
ne bi rešil Derviš Korkut,
v taboriščih smrti družno
pa rod judovski medtem je,
joj, sefardsko spustil dušo.
Zdaj na prste ene roke
bi naštel potomce Judov,
ki še v Bosni govorijo
svojo govorico čudno,
ki se reče ji Ladino,
jezik, ki je tvoril skupnost,
bo v pozabo šel s poslednjo,
joj, sefardsko verno dušo.
To pesem odlikuje zlasti prefinjeni pesnikov občutek za ritem.
In tudi skoraj pozabljena zgodovinska dejstva ... https://sl.wikipedia.org/wiki/Sefardski_Judje
Zadnjič sem bila na koncertu (na Drugi godbi) in je ansambel Vladimir pel pesmi sefardov ...
Čestitke,
lp, Ana
Užitek te je brati, Matej.
Čestitke!
In hvala, Ana, za priponko Wikipedije, ki mi je pomagala bolje razumeti napisano pesem.
Lp Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!