Razmazan obris na steklu,
oblit s solzami dneva,
drseč po gladini minevanja.
Njegova čustva drvijo mimo.
Niti odsev ulične luči,
ki žari v vdolbine,
niti miselna trdnost
v ožinah razuma
ne zadrži njihovih sunkov.
Tihotapsko spremstvo
občutka plesnivosti
veča razmazanost obrisa
do nerazpoznavnosti potez,
spreminjajočih se v leden vetrobran.
Nemočna nedotakljivost
nekega zmazka,
brez živega jedra.

Nuša Ilovar