belo morsko dno

je brez živali

kot plantaža ogromnih koral

ki se zlagoma spreminja

v nagrbančene kupčke

smaragdna jezera

ptič z zelo dolgim kljunom

je razprl krila

martinček s svetlo rjavo obrobo

se sonči

sedem prstov si brezskrbno

mehča kožo

menihi v koničastih kutah

se v zamaknjeni molitvi

sklanjajo h krogu

čakajoče srebrne kolonije gob

s tankimi stezicami

mimo katerih vijugajo debele kače

do sesirjenega morja

obala - profili z dolgimi nosovi

slike v belem

se hitro vrstijo ena za drugo

ogromen morski konjiček

za njim teče srna z mladičem

bik iz tiste španske jame

hrzajoči konj

ki se postavi na dve nogi

temni griči

imajo odsekane glave

preživeli se bahajo

s puhastimi klobuki

močno nagubano ogrinjalo velikanke

(kot da je okamnelo)

se vleče daleč za njo-

in ko čakam da jo zagledam

me pričakajo rdečkasti kvadrati polj

z zelenimi

elipsami in tankimi črtami

množica belih krošenj

ima dolg nastop

čisto pri miru so

tudi ko jih preleti srebrna ptica

svetlo moder žamet

ki mu ni videti konca

so šivilje enakomerno nagubale

vanj so všile svoje želje

in pritajeno hihitanje

potem ravnica sivine

in toplina ker se bomo lahko objeli

izginejo škratje

ki iz zaprašenosti vlečejo

skrbi in dvome

zaslišim hrumenje motorja

in neenakomerne treslaje

izginem v dvigajočo se in padajočo

trebušno prepono

nada pecavar