Nekje, nekje v času...
je živela...
deklica.
Nekje, nekje v času...
se je sprehajala...
je hrepenela...
je hodila...
po cesti življenja.

Bila je sama...
osamljena...
ko je hodila...
hodila po cesti...
po cesti življenja.

Ko je zjutraj sedela
na avtobusu,
je nenadoma zaslišala...

TAM NEKJE,
NEKJE V ČASU...

In nič več ni bila nesrečna,
in nič več ni slišala
korakov zatiranih ljudi,
zjutraj,
zjutraj na poti na tlako,
na tlako obveznosti
in vsakdanjih nesmiselnih opravkov.

In življenje je odhajalo,
tam,
tam nekje,
tam nekje v času...

In deklica...
ni bila več sama,
bila je s SEBOJ,
s seboj,
tam nekje,
tam nekje v času.

Ko je sedela na avtobusu
s slušalkami,
moby girl.
In je vedela,
da je ta deklica
ONA.
ona.
Le ona sama.

Le ona
ona
ljubezen,
ki jo je čakala.
Ljubezen,
ki se sprehaja
vsak dan po cesti,
sama...

In tako je postala....
Ljubezen...
Ljubezen sama...

In deklici je bilo ime
Andreja

Tam,
tam nekje,
tam nekje v času.

Andreja Preprosta