Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
Lahke peruti sanj sem izgubi v viharjih,
ki so dotolkli metulje,
težke in site
trpke mane
najinega upanja.
Ti si zdaj veter v maku,
jaz sem leni ptič v oblaku.
Samotni topol sem v zrcalu svitanja
Pridi, kava bo hladna!
Všeč, slikovito, dober zaključek.
Lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zakawsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!