Iščem osnovo za novo barvo:
v prežganih obrazih je ni.
Morda v senčici,
ne vem.
Skačem čez navidezno ograjo,
narisano brez barve,
rišem vodne kapje:
izgledajo kot ribe napihovalke.
S steklenimi zrkli.
Napihnem smisel (tu sem, na mestu, prav tu!),
pa poči.
Kakšen material, j******!

Počena vrečka
scefrano zre v oči pločnika.
Asfalt pa brez duše
(pa pravijo, da dušo zagledaš v očeh).

Sama namešam barvo.
Saj ...
Akvarel že od včeraj visi na steni.

Lidija Brezavšček - kočijaž