Tiho v sebi oba trpiva,

a navzven le bes in jeza.

Majhen otrok se v nama skriva,

ščiti najina ga zveza.

Pusti mi, da ga objamem,

naj utišam solze jok.

Bolečino nase vzamem,

končno ljubljen je otrok.

Čvrsto se držiš zamere,

ki zakriva vso nemoč.

Ti nihče ni dal izbire,

da bi strah ne bil navzoč.

Stara stiska se prebuja,

vendar danes sva odrasla.

Vem, da nežnost ti je tuja, 

vedno sama si se znašla.

Čas lovi sedanji mir,

kaos bega delom psihe.

Vselej vrne se izvir,

bolečine, reke tihe.

Sprejmi vse kar ti prinaša

in do tebe bo poštena.

Deli z mano težo časa,

deklica je odrešena.

Bor