A.D. 1993

Stoji, stoji mi Beli grad,

na trgu štirna žubori,

ob njej pa guslar mi sedi,

takole poje, govori:

»Zgodbo o ljubezni večni,

čujte, o ljudje, ki kroži

po Balkanu brdovitem,

o ljubimcev dveh usodi

tragični, ki ju je vojna

v smrt pahnila in o borbi

dveh plemen različne vere,

prej živeči v bratstvu, slogi,

ki pa spor ju starodavni

skoraj bi spet ugonobil.

V Sarajevu, lepem mestu,

se godi ta zgodba, v vojni

bratomorni, ki zabila

zadnji žebelj je usodni

v krsto sončnega Balkana.

V šolski sta spoznala klopi

naša se ljubimca, Boško

in Admira, v tisti dobi,

ko olimpijada zimska

se vršila je tam doli,

srečno to bilo obdobje

je za Sarajevo, mnogi

še spominjajo se Vučka,

ki bil car je med volkovi.

Osem let kasneje pride

v Sarajevo vrag, ki hodi

naokrog po mestu s puško

in pobija rod nedolžni.

Vojna je in za ljubimce

to so časi nemogoči,

Boško in Admira v strahu

sanjala sta o poroki.

Za od bomb preluknjanimi

skrivala sta se zidovi,

celo leto dan in noč sta

spala in živela v grozi.

Pa napoči dan, ko naj bi

zakorakala k svobodi,

iz obleganega mesta

tja, kjer vlada mir spokojni.

Tam ob rečici Miljacki

se začne njun hod usodni,

skozi puškine cevi so

gledali ju kakor orli

snajperisti, ki bili so

svoji vselej kos nalogi,

muslimani na tem bregu,

a na onem Srbi voljni.

Točno pet popoldne ura

je bila, ko šla sta k vodi,

ko zavladalo premirje

je na strani mi obojni.

Boško in Admira z roko

v roki skozi Had demonski

šla sta ne da bi slutila,

kaj ju čaka na tej poti.

Romeu in Juliji iz

Sarajeva so po mnogih

dali mukah luč zeleno

za svobodni teritorij

sprti vojski, ki ju ganil

ton iskreni je v tej zgodbi.

Srb bil namreč pravoslavni

Boško je, mladenič zorni,

a Admira muslimanka

brhka črnolaska s kodri.

Toda nista dopustila,

da ju vera in rod loči,

zanju bog je bil Ljubezen,

ki nad vsemi je zakoni.

In, ko Boška je na mostu

strel pokosil smrtonosni,

ko se mrtev je na mestu

zgrudil na asfalt porozni,

smrtno ranjena Admira

zlezla k njemu je ob bok in

ga tesno prižela k sebi,

ter izdihnila v tej pozi.«

To odpel je guslar stari

in potegnil z lokom svojim

je še zadnjič po glasbilu,

v tem mu slednjič struna poči.

Matej Krevs