Življenje povrnjeno v ravnovesje... Srčne niti sukanca,  ki povezujejo stvari, mirnost, notranji mir, notranje moči in druženja. Mravljišče trenutkov, ko je v žepu polno mastnih prtičev, in tam na koncu prstov je hranjen nasmeh, ki se razleze po travi, po odpadlem listju... in  zvok kostanjev v daljavi predrami  speče ježice iz objema jeseni. A v glavi je ohranjen spomin na  češnje, ki so cvetele - tistega hrustljava jutra v moji mini rastoči trdnjavi in ljubezen do samega sebe. Srkajte iskrenost  zapisano na reklamnih panojih in vonjajte cvetove češenj - tistih brezčasnih okuženih z virusom ljubezni.

Hvaležen - do nezavesti! Vse gre po poti in vnovič smo kot družba v iskanju miru, kulture in tišine...
Ko samo si. Del množice - z ljubeznijo v sebi, brez vsega, kar davi, zastruplja in hromi. Protesti so - vodni top ter solzivec tudi. Vse je z namenom in prav je tako. Ni pa kulture - vsaj tiste medosebne ne. In je čas in je prostor za spremembe. Znotraj nas samih - za razmislek. In občutek za nazaj je tako dober. Vse odločitve katere sprejmemo v posameznem obdobju našega bivanja na planetu Zemlja - so brez dvoma za nas prave. Mogoče se nam na prvi pogled ne zdi ravno res tako, vendar je čas (za razliko od ljudi) vedno na pravi strani. Pomembni smo mi kot individum krvi. Samo to šteje.
Pomembno je, da se znamo opredeliti do pomembnosti prioritet in da imamo pogum, ki nas vodi, ovrednoti, osmišlja, narekuje in usmerja po poteh kjer dobimo odgovore ZAKAJ je tako kot je? In kaj lahko mi (že v tem trenutku) sami storimo, da bo drugače, da bodo spremembe dobile življenjsko energijo za preživetje v okolju, ki je strupeno, katero od nas zahteva da smo vse to in še več, kar pa si pravzaprav iskreno sploh ne želimo biti. Okolje konstantno vsiljuje svojo intrigo po besedišču, da so določene situacije splošno dejstvo - kot bi šlo za brezno  v katerega smo prisiljeni pasti in, ki ga velja ponotraniti, z njim sobivati ter soustvarjati svet, ki nam ni po gobu, katerega zavračamo, in si ga zares prav nič ne želimo. A kljub temu bi si ga bilo dobro vzeti kot sebi primarnega? Biti zraven, biti priča - v trenutku, ko je to za rast osebnosti ključnega pomena - je lahko nevarno! Lahko te pogubi, ali pa ti da dodaten zagon ter motivacijo za nadaljo ustvarjanje. 

Jernej Jager