V eni je muha,
v drugi čebela;
dno obrnem k soncu.
Muha se zaletava,
gor, dol, sem, tja;
skozi grlo odleti.
Čebela
rine v dno;
zato ga razbijem.
Zunaj tudi muha opraši cvet,
usede se na govno;
in že je na nosu.
Čebela leta od cveta do cveta,
tudi v plevelih
srka prah.
Za muho
pa je strd
presladka smrt.
Vse rado živi, vse to so božji stvori. Ja, te lahko pa tudi muha opraši. In do mesa, boljše da ne pride.
Lp, m
Miko pozdravljen. Ja vse in vsi na tem svetu imamo svoje vloge, nihče ni kar tako zaradi lepšega ali grdega.
Hvala za branje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Svit
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!