PEŠČENI PRIVEZ
nekdo je izkopal
prepad med jutrom in večerom
sedim na robu
zamaknjen v sivino
luščim sloje usedlin
naših življenj
ujetih v rjastem trupu
cvileče ladje
zadržujem dih
ko mečem vrvi
na peščeni pomol
kjer me ne čaka nihče
Lepo si ujel duha samote. Pesem z roba, ko nikjer ni pristana...
Lp, m
Zanimivo, kako je v zadnjem verzu vrstni red besed postavljen tako, da se "nihče" zdi kot oseba, morda kot Odisej, zakrinkan v samoto.
Lepo pristanišče metafor.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 05. 10. 2021 ob 14:45
- Prebrano 442 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 178.98
- Število ocen: 9