Polubudnog
u rana jutra zalud pitam
je li daleko je li blizu
sjenka što se
neočekivano sreće
u perspektivi ulice
Uzalud ga pitah
kako zagrljeni
u krvotoku prema sjeveru
preradosno pulsiraju
i najavljujem da ne želim
kao on ostati pust
i zaljuljan ocean vremena
(u crnobijeloj zidnoj slici
okamenjen
kad prođu dani)
Polubudnog
u rano jutro
ne pitam više
pa zakorači i mahne mu
druga mogućnost u meni
raspršivši drhtaj sna
u mirnim krošnjama
niz bulevar
navije vrijeme na istoku
navije sat na zapadu
Polbudnost in otrplost sta si zelo podobni in zato je imenitno, da sogovornik s črno bele slike dobi še eno priložnost ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Lijep pozdrav,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!