Obzorje dvajsetih je davno mimo,
elegantni čevlji mi ne dišijo.
Čas pisnih voščil je potekel.
Sedaj se ta porazgubijo preko telefona.

Ne žali angele z menoj,
ti v moje kraje ne zahajajo.
Ne žali jih z menoj,
s princeso Simonovega zaliva,
kajti sem le človek človeka.

Naj me za hip zasanja tvoja misel;
naj me danes ponese veter na rožnatih krilih,
kakor zemeljskega angela,
visoko nad jadri.
Naj me burja razpiha kakor nebo,
ki je lačno jasnosti.
Naj sonce posveti na resnice,
ki si jih želim zakriti.

Če je vse to res,
naj začutim kraj kraja,
kamor angeli ne zahajajo.

Zanese me lažna sorodnost in vonj po puhasti svobodi;
zaželim si del neba v svojem domu,
belih kril,
ki jih kri ne reže,
leta izven jate,
visoko nad jadri,
kjer me burja razpiha kakor lačno nebo.

Tina Pegan