tam kjer raste češnja
je odvržen duh cvetov
so suhe peške
in roj čebel ki išče med
med prašnatimi lati
davnega socvetja
poredko zaidem tja
a kadar pridem
tam najdem vse
da se zaniham v poletje
da nisem to kar sem
ko me jesen odnaša stran
danes sem bila
češnja odmetava liste
pisano pokriva tla
sedla sem in spodvila noge
obudila sem glas ptice
da je kot nekoč zažvrgolela
in so prišli
škrati vile in zavrženi kovanci
a je ptica kot nekoč sredi pesmi umolknila
zaprla je široka krila
in dež je padel skozi skoraj golo krošnjo name
Lepo ujeto podobje in sozvanjanje zunanjega z notranjim, zmoti me le zaznamovan besedni red v verzu:
spodvila noge sem in sedla
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 29. 09. 2021 ob 20:12
- Prebrano 522 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 118.39