Nepričakovano
zarežeš.
V srce.
Ostaneva brez diha.
Na rezilu je rubinasta sled
prizadetosti,
razočaranja,
gneva.

Iščem nit,
da naju potegnem skupaj.
Najdem samo votlo sivino,
ki smrdi
po užaljenosti in krivici.
Nima besed ne dotikov.

Odidem.
Štejem mrzle korake,

izdihe.
Lovim piš.

Grejem se med dlanmi.

Krakajočim glasovom pustim,
da očitke vržejo na sito,
da se strup s solzami iztoči
med mokroto listja.

Izpod njega se skobaca močerad
v vpijoči rumeno črni opravi.
Gledam ga, dokler ne izgine v gošči.

Nabiram zeli,
da si bom upala
očistiti  rano.

nada pecavar